Spomnim se, kako sem pred leti čakal v neki slaščičarni v BTC-ju na kolegico, ki je po spletu okoliščin zamudila za dobre pol ure, a sem ta čas dobro izkoristil z branjem knjige. Med branjem in čakanjem mi je pogled ušel tudi k mizi malo stran od moje. Tam je sedel mlad parček, na pogled bi dejal, da sta imela nekje med 20 in 25 let. Kaj sta počela v teh pol ure, ko sem jaz čakal kolegico?
Pričakoval bi, da se bosta držala za roke, si izkazovala nežnosti, se pogovarjala, si gledala v oči, se smejala in zabavala, skratka uživala v prisotnosti eden drugega. Vendar pa v tistih pol ure vsega tega nisem opazil, kajti bolj kot eden drugemu sta se posvečala svojima »pametnima« napravicama – ona je veselo drsala po svojem pametnem telefonu, on pa po svoji pametni tablici. Nisem mogel verjeti, kaj vidim …
Če si analogen v teh digitalnih časih in prisoten tukaj in zdaj, lahko v družbi izpadeš kot »čudak«. Opazujem tudi srednješolke in srednješolce, ki čakajo na avtobus mestnega prometa, ali pa se kje v družbi med seboj pogovarjajo. Redkokdaj vidim, da kdo od njih nima v roku pametnega telefona.
Vse bolj se mi zdi, da je v današnji družbi prisoten trend »motnje pozornosti«, ker je težko ostati osredotočen in prisoten v vsem tem tehnološkem hrupu. Tudi ko se sprehajam po trgovskih centrih, ali pa po mestnih središčih naših mest, je zgodba podobna – mnogi imajo v roki svoje pametne telefone in ves čas pogledujejo nanje.
Pred nekaj leti sem se srečal z neko simpatično gospodično, s katero pa žal ni bilo mogoče navezati pristnega stika, saj se na pogovor preprosto ni mogla osredotočiti in je stalno pogledovala proti svojemu telefonu, se ga dotikala in brskala po njem. Poznam tudi nekaj ljudi, katerim je težko dati mobilni telefon na stran (v torbo, v žep … skratka nekam izven vidnega polja), ko se z njimi pogovarjam v živo iz oči v oči.
Dr. Stuart Farrimond v svoji knjigi ‘Znanost o življenju’ navaja: »Ko je telefon – tudi če je ugasnjen – na mizi zraven nas, naši pogovori iz oči v oči postanejo manj ljubeči, manj sočutni in manj intimni.«
Z zgornjo mislijo se še kako strinjam, pa tudi moje opažanje, ko gledam ljudi pri pogovorih, ali pa v njih sodelujem, potrjuje zgornjo misel. Zato sam, ko sem s kom v družbi, telefon dam stran od oči, ali pa je v načinu letenja v stranskem hlačnem žepu ali v torbi. Ko se z nekom pogovarjam v živo, želim biti s to osebo 100% prisoten tukaj in zdaj. Nobena virtualna komunikacija ne more nadomestiti komunikacije v živo, ter noben virtualni všeček, objem ali srček se ne more primerjati s človekovim dotikom, pogledom in objemom.
Ljudje smo družabna in socialna bitja, za svoj obstoj, rast, razvoj potrebujemo interakcijo v živo, iz oči v oči, brez različnih motilcev naše pozornosti. Le tako se lahko z določeno osebo povežemo na globljem nivoju in jo resnično začutimo.
V neki študiji je 30 % ljudi priznalo, da so se med seksom oglasili na telefon. Uf, le kam smo prišli, ko nam je oglašanje na telefon bolj pomembno od intimnosti s partnerjem. Podatki iz ZDA kažejo, da je delež ljudi, ki seksajo vsaj enkrat na teden, padel s 45 % leta 2015 na 36 % leta 2020. Skratka, vse bolj je očitno, da digitalno razvedrilo zatira naše spolno življenje.
Kaj storiti? Zadeva je precej bolj kompleksna, kot se zdi na prvi pogled, saj smo zaradi »lova za všečki« preko različnih družbenih omrežij dejansko postali digitalno zasvojeni, kajti vsi ti všečki dvigujejo raven našega dopanima. In namesto da bi to raven dopamina iskali v pristnih in intimnih medčloveških odnosih, jo iščemo v virtualno – digitalno – pametnem svetu.
Če ju še niste, potem priporočam, da si preberete članka z naslovom ‘Digitalna zasvojenost po svetu‘ in ‘Zasvojeni s tehnologijo‘, katera smo že pred časom objavili na naši spletni strani. Da bi se znebili svoje digitalne odvisnosti in postali bolj osredotočeni, sočutni, ljubeči in pozorni, je potrebno da razumemo, kako deluje in na kakšen način nastane ta digitalna droga.
