Prijeten petkov večer v stari Ljubljani. Sedim za mizo pred svojim najljubšim lokalom z najboljšim sladoledom v mestu. 🙂 Ne, ne … ne bom povedal za kateri lokal gre. To ostane »The Secret«, ha ha
Ko tako sedim za svojo mizo in uživam v kepici sladoleda, hkrati opazujem okolico, sprehajalce, ljudi, živali … ter se prepustim trenutku. Če znamo dobro opazovati ljudi marsikaj razberemo iz njihove govorice telesa, kretenj in drže.
Opazim veliko turistov, ki ves čas s svojimi pametnimi telefoni slikajo to ali ono Ljubljansko znamenitost. Veliko je bilo predvsem turistov z Daljnega vzhoda, ki so kar »tekmovali« med seboj kdo ima večji in bolj eleganten pametni telefon.
Nato pritegne mojo pozornost skupina mladih punc, starih 17 – 20 let. Bilo jih je šest. Skupaj vstopijo v lokal s sladoledom in vsaka si naroči svojega ter nato posamično izstopijo.
Ko izstopi iz lokala prva punca, kar ne morem verjeti očem … takoj vzame pametni telefon in »škljoc«, iz vseh možnih kotov poslika svoj sladoled. Izstopi druga gospodična, postopek se ponovi in tako pri vseh ostalih. »Škljoc« in nato »puf« šiba (predvidevam) slikica sladoleda na Facebook, Twitter ali Instagram.
Za »veliki finale« so potem vse punce slikale vseh šest sladoledov skupaj, ko jih držijo v rokah. Vsekakor si za ustvarjalnost in umetniški vtis zaslužijo čisto desetko. 😉
Spomnim se časov deset, petnajst ali dvajset let nazaj. Ne meni, kot tudi nikomur od mojih prijateljev in prijateljic, ni padlo na misel, da bi slikal svoj sladoled (hrano, obleko, čevlje … karkoli) in potem delil svojo sliko po družbenih omrežjih. Danes to nekateri storijo praktično avtomatično. Če pa tega ne bi storili, zdelo bi se jim kot da nekaj »manjka«.
V tistih »nepametnih« časih (saj veste, era brez pametnih telefonov) smo bili bolj osredotočeni na sedanji trenutek. Bili smo bolj pristni in prisotni. Večkrat smo se dobil na kavi ali pijači in v živo debatirali o vsem živem. Če je kdo šel na kakšno potovanje je s seboj prinesel slike in gledali smo jih, se zabavali, smejali, skratka uživali v družbi eden drugega.
A časi so se spremenili … Dandanes preko družbenih omrežij izveš vse. Kje je bil kdo, s kom, kdaj, kaj je počel, kakšno vreme je imel, kakšna gneča je bila na cesti in kaj vse je doživel na potovanju. Skratka – zasebnosti praktično ni več.
Ugotavljam, da se je težko dobiti s kakšnim prijateljem ali prijateljico brez motečih faktorjev (beri pametnega telefona). Včasih smo blogali, sedaj facebookamo in twittamo. Včasih smo se pogovarjali v živo, sedaj se preko družbenih omrežij. In da prideš »na vrsto« za druženje v živo, se je treba naročiti vsaj nekaj tednov vnaprej.
Sodobna tehnologija je ljudem olajšala življenje, prinesla je kar nekaj dobrobiti, a hkrati je tudi poskrbela, da smo kljub povezanosti preko družbenih omrežij, vedno manj v stiku iz oči v oči, da je vedno manj dotikov in objemov, da se sploh ne znamo več sprostiti, brez da bi se dotaknili pametnega telefona.
Ne vem kje sem že prebral naslednjo misel, a v njej se skriva zrno resnice: »V sodobnem času se vsak dan večkrat dotaknemo svojega mobilnega telefona, kot pa svojega bližnjega.« Ali ni to žalostno, da smo na tej svoji »sodobni« poti zašli in da nas družbena omrežja kar naprej spodbujajo, da objavljamo nove in nove utrinke iz svojega zasebnega življenja.
Opažam, da Facebook zna »pihati človeku na dušo«, saj če nekaj dni nisi ničesar objavil, potem te spomni: »Toliko in toliko dni nisi že nič objavil. Prijatelji oz. prijateljice te pogrešajo. Objavi svoje trenutke zdaj.«
Priznam, da mi družbena omrežja na nek način olajšajo komunikacijo ter da lahko v določeni skupini na Facebooku objavim kakšno zadevo, ki jo želim prodati ali podariti. To je vsekakor plus in ti olajša življenje.
Vendar … ni vse zlato, kar se sveti. V tej sodobni »noriji družbenih omrežij« sem se odločil, da na mojem pametnem mobilnem telefonu ne bom imel Facebooka. Imam e-pošto in če me hoče kdo »nujno« dobiti me bo dobil preko e-pošte ali SMS-ja.
A, lej ga zlomka … če nekomu pošljem sporočilo preko e-pošte čakam na odgovor … nekaj ur … nekaj dni … nekaj tednov … ali pa odgovora sploh ni. 🙁 Čudež vseh čudežev – če pošljem sporočilo preko Facebook messengerja – pogosto je še isti trenutek odgovor.
In za zaključek – Sedaj je pravi čas, da smo manj na družbenih omrežji in več z ljudmi iz oči v oči, na kavi, na druženju, v naravi … ter, da se znamo prepustiti sedanjemu trenutku in uživati v njem.
Odvisnost od družbenih omrežij je ravno tako problematična, kot je odvisnost od cigaret, alkohola ali hrane in ko želimo spremeniti »navade družbenih omrežij« to ne gre čez noč, saj smo na avtomatskem pilotu. Zavedati se je potrebno, da je nihalo družbenih omrežij veliko in mogočno ter, da nas lahko hitro posrka vase …
P.S. Članek je bil prvič objavljen že leta 2017 na mojem blogu.
